Pozdrav iz Down Under

Lep pozdrav vsem,

vsakic ko gledam objave iz leta 1989 na nasi spletni strani (svaka cast Borutu!) si misim, mater je bo fajn. Me kar mal nostalgija zgrabi. Sicer pa sej je zdej tud pa se na bols gre.

Evo jaz sm tista ki se definitivno ne bo mogla udelezit obletnice, ampak sma se s Sasotom vceri zmenla (on je namrec isti letnik) da si boma nardila svojo obletnico z vecerjo, glasbo in plesom, tak da vam po obletnci posljem fotke, hehehe, vi pa men OK?

Ker z nekaterimi res nism bla kaj dosti v stiku od kar smo koncali osnovno solo in ker ne bom mogla z vami klepetat na obletnici sm se odlocla da vam mal na hiter povem kaj se mi je dogajalo.
Srednjo solo in studentska leta bom preskocla, ker je blo vse bolj ko ne podobno kot pri vseh ostalih, mal ucenja, mal potovanj, mal popivanja, mal uzivanja in veliko vprasanje "shit, kam naprej, kak si uredit zivlnjene, da bo fajn in zanimivo?"

Pred stirimi leti sma se s Sastom preselila v Avstralijo (kar dalec, vem, sam je skoz toplo, pa se nama je zdelo, da bi to lahko upraviclo razdaljo). Razdevala sma vse kar ni slo v najinega Pikija (26 let star, mali rumeni doma predelan VW transporter) in se odpravla na pot. Fenomenalna iskusnja!

Po osmih mesecih, priblizno 250 mehanicnih delavnicah (hehe, Piki je poskrbel za to da sma spoznala lokalce po najbolj zakotnih vaseh kjer se se ziv dan ni ustavil noben turist), po enem mesecu potovanja usred najvecje epidemije kolere v Iranu, prezivetem potresu v Pakistanu kjer je umrlo 40.000 ljudi, midva pa srecneza 50 km stran od epicentra praznovala ponovno rojstvo usred plemenske skupnosti, ki po navadi turiste pobija ali pa strelja s fracami (tam sma obticala ker je Piki seveda crknu), samo dveh dezevnih dneh, par driskami, eno hudo zastrupitvijo in tolko iskusnjami, da se nama se zdaj smeji sma se pripeljala do Kolkate v Indiji. Na hitro sma morala najt sponzorja, ker nisma imela dovolj denarja za prevoz avta v Avstralijo (prevoz avta z ladjo je edini del potovanja, ki ga ne bi nobenemu priporocala), ki je stal takratnih 500.000 tolarjev in adijo Piki. Midva sma skocla se mal v Singapure (pozdravit sponzorja seveda) in plezat ter iskusit zracni tunel (oba namrec sky divama) v Maleziji.

Decembra 2005 sma pristala v Sydneyju in jes sm bla mal na trnih ker Sasa se nikol ni bil v Avstraliji in nisem bla ziher ce mu bo vsec. Po dveh urah se je ze odlocu, da je to to in da je fenomenalno. Uf, sreca moja.
Piki je prisu nekaj tednov kasneje, poln ilegalne robe (v Avstraliji je vse ilegalno, hrana iz Indije, koze na bobnih iz Afrike, solzilec, dve bombi za plin v avtu...). Na sreco sma carinike tak sarmirala, da niso komplicirali, avto na veliko zacudenje najinega agenta, ki je kar usta pozabil zapret, pogledali samo od zunaj in rekli, vozi misko.

Pol sma sla mal naokol, en mesec sma zivela na enem drop zoneu (tako malo letalisce kjer ljudje skacejo iz avijonov), jes sm si uspela klucnico zlomit ze kar na zacetku, tak da sm pol pac malo hengala okol in skusala razumet lokalce (kar zahtevna naloga). Pol sma se odpravla na sever mal pogledat, kje bi zivela. ko sma prisla v Brisbane sma poklicala enga tipa ki sma ga bezno srecala v Indiji in on nama je pol v dveh urah zrihtal sluzbo, stanovanje in dobro druzbo, tak da sma kar ostala.

Najprej sma hotla prenavljat bajte. To se nama je zdelo, da bi blo tako fino kreativno delo, ki bi nama omogocalo delat skup pa se fajn met. Jok, brate. Fajn je blo sam do prvega poletja, ki naju je cist ubilo in pol sma rekla, mogoce bi morala delat kaj kjer lahko klimo vklopis, hehehe. Tak sma ustanovila svoj cistilni servis, ki ga imava se zdej. Lani sma zalaufala tud Sky Adventures (www.skyadventures.com.au), trenutno pa pripravljama se Online Plesno Solo, kar nama bo v par letih omogoclo vsaj pol leta potovanj vsako leto (po naravi sma namrec lenuha in nama ni za delat, rajsi potujema). Zdej, vem da se vse skup najbrz cuje kot dosti, dosti dela, samo glede na to da je cistilni servis zastavljen tak, da po navadi nimava vec kot 20 ur dela na teden, Sky Adventures laufa vecinoma sam za vikende, nama v bistvu ostane kar dosti casa za uzivanje.

Otrok se nisma mela casa met, jih pa planirama 2 do 3 cez kake stiri leta (to se namrec cuje dovolj dalec da se nam se ni treba zacet obremnjevat). Vecina ljudi misli da boma takrat ze prestara, ampak to so po navadi isti ljudje ki so mislili, da sma pri 30 prestara da potujema po svetu in se mecema iz avijonov pa da itak stalne vize za Avstralijo ne mors dobit. Tak da, midva sma se nekak zmenla, da jim pustima njihovo mnenje in se bolj uvarjama s tem kaj se hocema v tem zivljenju se izkusit.

Letos sm jes ful hudo zbolela in sm morala ene par tednov lezat, ker sm bla zmatrana ko sam vrag. Krvna slika je bla vredu, dohtarji so rekli, da sm zdrava in da ce hocem lahko dobim antidepresante. Sasa se je tak smejau, da mu je skor trebusna predpona poknla. Pol sm sla k naturopatu (naravnemu zdravilcu), ki je reku, da mam jetra tak sfukana, da mam verjetno se eno leto do dialize al pa ce ne bom mela hude srece do takrat da me pobere. Pol me je neki razstrupljal, pa ni slo in je bil ze cist zivcn, ker mu nic vec ni blo jasno. Pol sem prezivela vsak dan tri ure na internetu in ugotovila ka mi je. Hvala Googlu! V dveh tednih sm bla nazaj na noge in zdej se pocutim bols ko kdajkoli prej.

Evo, to je na kratko moja zgodba. Kdor ma cas pa voljo naj deli z nami svojo. mogoc dobimo drug od drugega se idejo za kako novo vragolijo.

Lupcka vsem,
Vesna

P.S. V Avstraliji nimamo Drustva za ohranjanje slovenskega jezika, tak da se na ni treba s slovnico ukvarjat. Ce slucajno Skrzetova prebere tole objavo, se ji ze vnaprej opravicujem.